Ko bi le lahko oblikoval oko v nekaj tiste brezokvirne jasnosti vpogleda...... u jedro te mase silnosti misli..............dvigam roke nad.....in vlečem sebe s sabo.....med prsti si polzim.....in puščam, da lezejo nitke.......ven.....v odprto..........
Čutim hladen oster rez......na koncu......
visijo.....
lebdijo......
oživijo.
Na koncu.
Trgaj me nežno........da lahko slišim kako jočem...........Zadnji košček je postal skrivnost..........
Tista orjaška drža te naredi grdega, komaj zrelega za nasmeh...........So le koščki, ki ostanejo, drobtine, ki razsute zagorijo.....še zmeraj dovolj v oddaljenosti da ne zgodi se......OGENJ.........
....Lažen in Blažen!!??.......
....V okovih, pod težo prisilnega smeha jadraš sam...........Rad bi iz svojih peruti iztrgal zate veslo, da izbereš....kam!!??
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar